| Napisal/a Milagros, v sobota, 12. maj 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Pišem pesmi zanj,
pišem, a vsak dan manj...
Pišem, ker ne morem tajiti,
a hočem pozabiti...
Pozabiti njegove oči,
pozabiti njegov obraz ko spi...
Pozabiti njegov glas, njegove besede
pozabiti vse napade nanj, iz zasede...
Pozabiti njegv vonj, njegov parfum,
pozabiti kako mi divja srce, kot monsun...
Pozabiti moram svoje sanje,
drugega spustiti vanje...
Zatajiti čusta - vse kar je zanj...
In pisati pesmi - še manj!
In potem živeti,
ljubezni pustiti umreti...
Pozabiti obljube,
ljubezni pogube...
A ne morem in ne znam,
preprosto ga preveč rada imam...
Ko slišim njegov glas mi srce zatrepeče,
pogled, me le k nemu vleče...
Bližje je že dotik,
ki povzroči kratek stik...
Njegov vonj, ko ob meni sedi,
Vonj, ki le po njem diši...
Umiram od želje po njem,
Umiram, ker ga imeti ne smem...
Le sanjam o njem,
dan za dnem
in obujam spomin na tisti trenutek
in zopet me spremlja tisti občutek,
da me mogoče le rad ima
ter da sva si usojena...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
