Napisal/a Nežika, v sobota, 12. maj 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kot pšenica, so moji kodri valovali
vanje zataknil si še rdeči mak
metulji so na klasju drgetali
na zemljó se spustil je mrak,
ko objeta v eno
stopicala sva že v temo
tvoje nežne roké,so objele moj obraz
jaz pa sem,k sebi stisnila tvoj stas
opajala sva se kot v morju
kar tam, na žitnem polju
spletla sva, kito iz strasti
obljubila večno zvestobo si
samo ti, res samo ti
moj ljubljeni
znaš tako,
da meni s tabo, je vedno lepo...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|