Napisal/a Deimos, v ponedeljek, 21. maj 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Črna noč in hladen zrak.
Glasovi zveri so odmevi noči.
V topli postelji nisem sam,
z njo sem v vročem objemu.
Vlažen jutranji zrak mi napolni pljuča
in zadiši mi aroma črnega napoja.
Miže zrem v vzhodno sonce
in hladno roko mi greje njena dlan.
Vroče sonce prečka nebo.
Na zahodu sivih gora se ohladi.
Zadiši mi prijeten vonj njenih las,
ko objeta zreva v goreče obzorje.
Dan pade v noč.
Zebe me, mi zašepeta.
Topel poljub naju ogreje
in v vročem objemu se zopet prebudiva.
Zvok budilke se mi zareže v ušesa.
Zbudim se iz sna in v postelji sam,
solza na licu, pa mi pravi,
da pogrešam njo, iz sanj.
Vsako jutro se sam prebudim
in ob osamljeni kavi po njej hrepenim.
Ko za sivimi gorami sonce izgine,
nazaj v sanje pohitim, saj si le sanjati želim.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|