| Napisal/a jani, v torek, 22. maj 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
V sveže zapiram svetove svoj up,
človeško oko jih zaznalo ne bo;
divji rasizem, izpostava, poljub,
zabris korenin, le list in drevo....
Prepletam si sanje s spomini in zdaj
obljubljam si svoje zavetje telesa,
prikličem si listo edinih izdaj,
ki režejo stik korenin in drevesa.
Nacejam se vode, ki čisti obljube,
v danem momentu se več ne spominjam,
instanca spomina pa grabi poljube
in dvom spet igra se z otrokom srca...
Prosim te nikar ne odrasti,
nikdar ne spoznaj teh besed, ki bole;
dokler te to mesto do konca ne umaže,
dokler ne pokaže ti kaj je gorje....
..te prosim iskreno nikdar ne odrasti,
nikar ne objemaj lepote navzven;
dokler ti resnica edina je v grlu,
obdrži jo kljub izobilici trenj.
Še zadnjič te prosim nikar ne odrasti,
otroško iskrenost zapečati si v jaz;
čeprav ta boli, nikdar ne boli,
bolj kot boli umazana laž...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
