Napisal/a VILINČEK, v torek, 22. maj 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko tema, se čez nebo spusti,
v nederjih še vedno bije...
Ker vanj se ujele so oči,
ki v jutru upanja zasije.
 

S svetlobo misli prepletene,
predaja tople njih poklone.
V naročje nam so položene,
še preden zadnjič v noč utone.

Sledi se barvajo rdeče,
da stopijo se z deželo sanj.
In ko ponese jih do sreče,
izgine v črni ocean.

Neslišno dvigajo se gore,
kot pesem morja valovijo...
Utripajo vse tja do zore,
lučke svetle, ki še ne spijo.

Da novo jutro bi zbudilo...
žar. Naj nosi ga igriv nasmeh.
In ko bo z njim ves svet prekrilo,
zasejal bo tisoč sonc v očeh.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)