| Napisal/a Kingcrimson, v sreda, 23. maj 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Simultano, neprespano,
zagnano, postano,
tako sva se znašla
na robu viseče gobe,
katere sok je napajal
najine ustne, tako željne posluha.
Nato si simulirala moje sanje,
tako naivno sem sprejel
tvojo igro poželenja
in nisem,
ne nisem zapazil,
da lahko bi se skrila
v premajhen objem.
Prav zato vživim se v vlogo
črnih oblakov, prav smešna
je pot, ki opraviš jo ti,
ki opravim jo sam,
do tistih pritlehnih sanj,
kjer sva oba.
Ničesar nisem pozabil
in v šarenici tvojega očesa
lahek vetrič izvabi ti solzo,
tako da zdrsi,
nekam v noč, nekam,
kamor te nisem še povabil.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
