Napisal/a black_angel, v četrtek, 24. maj 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ležim pod jabljano
in sanjavo gledam v bele cvetove-
-še nedavno tega so bili črni,
namesto medu, napolnjeni z jezo in bolečino,
po dolgem času pa jih vidim bele, resnično bele!

Kako lepo je čutiti toplino sonca,
in v svojih očeh zopet čutiti iskre življenja!

In ko strmim v nebo,
me veter nežno poboža po licih-
-v mislih občutim nekakšen potres,
ki me prebudi in zavem se-
da spet lahko čutim, brez pretvarjanja, da je veter tvoja dlan.

Namesto filma, igranega v mojih mislih,
in s tabo kot glavnim igralcem,
se sedaj odvija komedija, polna smeha in radosti.

Hej, preživela si in živiš!
Tvoje misli so svobodne,
ni ga več!!

Vstanem izpod jabljane,
in se odpravim na pot vzhajajočega sonca...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)