Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Gledala sem te.
Oblečen si bil v tisto sivo jutro
in na licu ti je obvisel otroški smeh,
imel si moje spomine v naročju
in v dlaneh balade.
Nisem bila več vesolje
niti tista mala vila v sobotni noči,
bila sem samo še sivo jutro
in v naročju spomin.
Nimam več namena zidati
niti kopati jamic
da bi skrila svojo zlomljeno dušo
in svoje prazno srce.
nimam želje teči
in loviti lasten rep
v krogu nepriznanja.
ne želim spet pokopati
živeče spomine
in mižati pred ogledalom,
kot znam edino jaz.
malo me je že spodbodel čas
in nekaj morij se je že izlilo iz moje modrine,
prav zato je manj skeleč
in malo manj boleč
ta konec.
in torej...
gledati tvoja jutra
in moja jutra
ostaja le dodaten film
na polici mojih zbirk;
in tudi tebi poklanjam globino.
ostajaš zadnji pravi trik življenja,
a ne poslednji,
in ne pozabi,
da sem te gledala
in ne pozabi,
da bom vedno videla,
kako sva, metulja, lovila najin čas.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
