Napisal/a aleya, v petek, 01. jun. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Pod žgočim soncem krhka krila se talijo. Ti še vedno lucidno letaš čez prežagano nebo. Kristal v očeh zapustil svoje je bivališče...
Nemilost preplavlja še poslednje vence.
Trohni vse, še svilene sence.
Lesket planetov iluzij postal je teman, drgetaje umika v veneče se vesolje. Nema rosa se razdaja, kapljice polzijo čez magnetno
polje.

Macesen roke kvišku dviga. Majestetičen v meglici ostaja.
Poslednji samuraj monsun melanholije skuša preseči.
Melodija magnoliji napiše verz. Naslade siti, roži tej dehteči.
Črnobela slika nesojene balerine postaja razpadajoča,
baletni čeveljčki izgubili so biserni odsev,
pod vrbo žalujko pa še naprej&naprej odmeva odzveneli napev.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a ajda, v 02-06-2007 11:28, 1. Makrokozmos lepo si ujela utrip vsega, kar te je obdajalo ali ti je ropotalo v tvojih mislih.. Morda ta pesem, bolj proza, na oko ne tako dopadljiva kot bi morala biti, ce se potopis v nje vsebino..no , mene je potegnila v svoj tolmun in mi odzvenela se kako tenkocutno in se dotaknila duse...  lp, ajda    Objavil/a aleya, v 02-06-2007 22:11, 2. ... Eila. Hvala!  Kaj si pa mislila s tem, ko si napisala, da na oko ni tako dopadljiva kot bi morala biti? Misliš s tem, da je "globinsko" (;-)) vsebinsko nedopadljiva, ali pač nedopadljiva zato, ker je napisana v prozi?   Mej se   Objavil/a ajda, v 03-06-2007 07:28, 3. Makrokozmos ja, samo oblikovno,ostalo je pa popolno.    lp, ajda