Napisal/a aleya, v petek, 01. jun. 07 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Pod žgočim soncem krhka krila se talijo. Ti še vedno lucidno letaš čez prežagano nebo. Kristal v očeh zapustil svoje je bivališče...
Nemilost preplavlja še poslednje vence.
Trohni vse, še svilene sence.
Lesket planetov iluzij postal je teman, drgetaje umika v veneče se vesolje. Nema rosa se razdaja, kapljice polzijo čez magnetno
polje.
Macesen roke kvišku dviga. Majestetičen v meglici ostaja.
Poslednji samuraj monsun melanholije skuša preseči.
Melodija magnoliji napiše verz. Naslade siti, roži tej dehteči.
Črnobela slika nesojene balerine postaja razpadajoča,
baletni čeveljčki izgubili so biserni odsev,
pod vrbo žalujko pa še naprej&naprej odmeva odzveneli napev.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|