| Napisal/a aleya, v sobota, 02. jun. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Nocoj me spet povabi.
Ne bom te zavrnila. Kot takrat.
Nocoj naslikaj me v rdeči,
odeni me v barvo strasti,
naj odvržem vsaj za nocoj črnino,
naj vsaj nocoj...
glas mi prekipeva in kipi.
Nocoj ne govori, da moji kodri
so edinstvena črnina.
Nocoj ni čas za to.
Nocoj posuj name svoj srebrni prah. Prah tvoje umetnine.
Nariši me abstraktno. Kaj mi mar.
Le da odpotujeva.
O, hočem te,
hočem te, ti brezvestna dežela sanj.
Na krvavo mokre usne usidra se rdeč poljub. In še en.
Poljubov nebroj.
Ne štejva minut, sekund...
Nocoj ni treba me prositi,
nocoj ni treba me rotiti.
Za naklonjenost. Za ljubezen.
Za vsaj poskus, da mogoče bi pa šlo,
da mogoče bi pa lahko.
Nocoj sem rdeča in počutim se ognjeno.
Čutim, da sem krvava pod kožo. Tudi jaz.
Pravzaprav-
tudi ti.
Tudi jaz smem biti rdeča.
Četudi le za nocoj.
Tudi jaz smem sprejeti rdeče povabilo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
