Napisal/a R.K., v torek, 05. jun. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Že petstopetinpedesetič to leto,
pogledam v isto ogledalo
in vidim iste oči,
iste lase,
isti obraz.
Krive zobe,
ki grizejo spodnjo ustnico.

Vidim Osebo, ki je sploh ne poznam.
Vedno me preseneti s svojimi dejanji.
Pa je ne morem odgnati proč,
vsako jutro se mi spet prikaže.

A jo imam rada,
ker me vsako minuto muči s svojimi težavmi
in mi riše nasmeh na obraz.
Mi pomaga videti dež, sonce, začutiti veter!

In spet zagledam mozolj,
ki se vedno pojavi na istem mestu.
In noče izginiti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)