Sesul se je moj svet,
svet sanj in optimizma,
ne vidim več ne morja ne valov,
obrežja zame ni,
kjer čakal sončni bi zahod,
zdaj vidim le drevo,
ukrivljeno od sile vetra,

ki vse življenje ga krivi,
pritiska nekam vstran,
ja vem že desetletja se bojuje,
a kmalu pride tudi zanj
tako kot zame tisti
dan ko te zabije k tlom.

Prav tak kot to drevo,
sem sam
za mene ni uspehov,
ki bi srce mi napolnili s srečo,
vse tiste drobne nežnosti so šle v pozabo dotik dlani,
nekoč tako prijeten in ljubeč
naj še tako bo nežen,
zdaj je zgolj rutina,
v njem občutka žara ni
in ne ljubezni
in tak dotik ni za nobeno rabo.
Razdajal sem se,
za ves svet,
bila je moja rama varno zatočišče,
prevaranih in razočaranih deklet in žen,
a zdaj ko sam sem pogorišče,
brez iskrice,
brez upanja na lepši jutri,
lahko le čakam dan da pade dež,
ki spral bo ta pepel iz pogorišča,
izpere mene,
ker je to edino kar je še ostalo,
morda potem bom našel mir,
ko prišel v večna bom lovišča.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---