Napisal/a sad person, v sreda, 06. jun. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

podenevi osamljen hudo je trpel
ponoči v sanjah nemočno ihtel
za vedno odšla je ostal je na mrazu
preteklost postal je nasmeh na obrazu
dokončno izginil po krutem porazu
srce krvavi od ljubezni gorenja
zla sila vzela je smisel življenja

razum je izginil lupina ostala
mtrvo in nemo na tleh obležala
otrpel pogled prazno zvezde je gledal
okolice svoje se ni več zavedal...


bitje svetlobe zagleda lupino
usmiljeno vanjo udahne toplino
prazen pogled se počasi predrami
občuti milino ki dušo omami
angel sijoči ga reši trpljenja
ni več oblakov in ni več grmenja...


mladenka prelepa po licu ga boža
roka je mehka in nežna kot roža
za žalost srce zdaj je gluho in slepo
ko ona ob njem je življnje je lepo...


spodbudna beseda ga nežno objame
mladenič jo gleda in preden dojame
nje duše lepota ga čisto prevzame
v novi ljubezni srce se uname
po angelu stegnil je roke visoko
in padel v brezno neskončno globoko...


nebeško srce njeno drugemu bije
mladenič nesrečen kaj kmalu odkrije
ponovno v temi brez duše leži
joka umira in strašno trpi...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a marjetka, v 07-06-2007 17:24, 1. ... v besedi je moč   Objavil/a DEAD GOD, v 20-06-2007 10:18, 2. ... No tole me je povsem spomnilo na Prešerna...    Lahko bi rekel da je celo isti takt kot pri Povodnem možu...    Je ena izmed boljših pesmi ki sem jih prebral tukaj.   Objavil/a vvooodnarka, v 20-06-2007 10:56, 3. Boleče in bolj boleče slovo Prelepa pesem hrepenanja.... ja tudi Prešerna je bolelo srce in je trpel, ker ga ljuba ni uslišala.    Lp, vvooodnarka