SENCA

Razdvojen v duši,
kot tale cvet,
za soncem se obrača,
a vendar je na pol teman,
in jaz prav tak,
v sebi čutim svoj polet,
a z druge je strani tema,
ne vem več sam,
naj prepustim se v zavestno smrt,
ki čakal bi jo še naslednjih nekaj desetletij,
al pa porušim naj vse skupaj,
rodim se znova,
star v svojem sem življenju,

to davek je ljubezni moje,
ki sem predolgo jo gojil,
v slepi veri,
da je prav tako,
in varal sebe sem,
čeprav zavedam se vsak dan,
da vse je to le mrtvo upanje in hrepenenje,
izguba časa,
ko v meni teče strahoviti čas,
življenje.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---