SENCA Razdvojen v duši, kot tale cvet, za soncem se obrača, a vendar je na pol teman, in jaz prav tak, v sebi čutim svoj polet, a z druge je strani tema, ne vem več sam, naj prepustim se v zavestno smrt, ki čakal bi jo še naslednjih nekaj desetletij, al pa porušim naj vse skupaj, rodim se znova, star v svojem sem življenju,
to davek je ljubezni moje, ki sem predolgo jo gojil, v slepi veri, da je prav tako, in varal sebe sem, čeprav zavedam se vsak dan, da vse je to le mrtvo upanje in hrepenenje, izguba časa, ko v meni teče strahoviti čas, življenje. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |