Od Dedek
|
Lebdiš.... Nekje med zrakom in zemljo... Stojiš na vršacu... Razgled prečudovit je naokoli... spustiš v dolino se brez sonca in greš še dlje v globoko brezno se spustiš
še skal ne vidiš več zaradi teme... srce nemirno ti razbija... tvoj duh kot vrači bi plesali ples v vrtincu um raznaša ti in kapljica za kapljo se prazni tvoja ta posoda in v njej zagospodari grozovita suša, v svetu tvojem tem, ki rečemo mu tudi duša. Spoznaš več sebe ne, kako bi šele druge, vse v tebi se pomeša, sladkoba in pelin, v lepljivi zdaj sta masi, ljubezen in sovraštvo sta izpuhtela s tebe, v nekdaj toplem domu tebe zebe, verjetno še iglu dajal bi večje ti zavetje in umobolnica že vabi te, takrat pred tabo dan je odločitve. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |