Lebdiš....
Nekje med zrakom in zemljo...
Stojiš na vršacu...
Razgled prečudovit je naokoli...
spustiš v dolino se brez sonca
in greš še dlje
v globoko brezno se spustiš

še skal ne vidiš več zaradi teme...
srce nemirno ti razbija...
tvoj duh kot vrači bi plesali ples
v vrtincu um raznaša ti
in kapljica za kapljo
se prazni tvoja ta posoda
in v njej zagospodari grozovita suša,
v svetu tvojem tem,
ki rečemo mu tudi duša.
Spoznaš več sebe ne,
kako bi šele druge,
vse v tebi se pomeša,
sladkoba in pelin,
v lepljivi zdaj sta masi,
ljubezen in sovraštvo sta izpuhtela s tebe,
v nekdaj toplem domu tebe zebe,
verjetno še iglu dajal bi večje ti zavetje
in umobolnica že vabi te,
takrat pred tabo dan je odločitve.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---