Napisal/a vvooodnarka, v četrtek, 14. jun. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

1.del

Krila kot privid se prebudila,
z občutji neminljivosti ovila,
v znojnih kapljah iz sna poletela,
sončev poljub jih z dotiki vsrka.

Sončev poljub jih z dotiki vsrka,
na slastnih grižljajih se pregrešila,

se v neminljivost zaobljubila,
v peresa ključ zmajev.. zakrila.

V peresa ključ zmajev... zakrila,
s sončnimi žarki se v plesu
z vetrom lovila, hvalnico pela.

Z vetrom lovila.. hvalnico pela,
med vršaci planin.. nebesni svod objela,
v kraljestvu.. svobodo vdahnila.


2.del

V kraljestvu svobodo vdahnila,
s krili piš vetra... spregovorila,
zmajeva vila pero izpulila,
njegova se moč je prepolovila.

Njegova se moč je prepolovila,
s poljubi nazaj jo je vrnila,
sončne nitke na svilo položila,
v objemu se varno počutila.

V objemu se varno počutila,
med nebom in zemljo sta krog združila,
solze v smaragd pretopila.

Solze v smaragd pretopila,
med nebom in zemljo vroče ljubila,
zlata jajca v gnezdo položila.


3. del

Zlata jajca v gnezdo položila,
se sončna vila do njih je splazila,
med planikami s krili vihtela,
vrešče pozdrav med oblaki odpela.

Vrešče pozdrav med oblaki odpela,
nad vrhovi dreves se v ritmu
šelestečega drevja zavrtela,
potoček vzvalovi kot struna na harfi.

Potoček vzvalovi kot struna na harfi,
s kljunom poprši si vsa peresa,
kot okamenela so vsa drevesa.

Kot okamenela so vsa drevesa,
mavrično lesketajoča peresa,
in zvezde s pogledom onemijo.


4. del

In zvezde s pogledom onemijo,
v temno noč se tiho potopijo,
v soju meseca se kot kresničke iskrijo,
tišina objame... narava že spi.

Tišina objame... narava že spi,
ko se ritem bitja src upočasni,
v jutranjo zarjo sokoljih oči,
s prodornim pogledom nič ne spusti.

S prodornim pogledom nič ne spusti,
nad spečim cvetjem breztežno poleti,
odjadra kot zmaj, ki otrok ga drži.

Odjadra kot zmaj, ki otrok ga drži,
se moči v svojih krilih ne boji,
pod nebom njegovo srce je doma.


5. del

Pod nebom njegovo srce je doma,
balansira z vetrom jadralec neba,
med nebom in zamljo strahu ne pozna,
vabljivih višav zasanjanega srca.

Vabljivih višav zasanjanega srca,
dotaknil s perutmi se mavrice,
izpuli pero... odloži na skalo
belo, si pastirček mlad k srcu pripne.

Si pero pastirček mlad k srcu pripne,
zavriska, zapoje planinski napev,
v srcu čuti dragulje narave.

V srcu čuti dragulje narave,
na laseh mavrica poljube topi,
veter ukročene lase razprši.


6. del

Veter ukročene lase razprši,
mu sname klobuk v prešerni smuk,
zauka, da vnederjih zabuči,
prežene viharje... nevihto pretečo.

Prežene viharje... nevihto pretečo,
jezerec veličastnih kril poleti,
ga stisne pri srcu, ko se poslovi
se s pesmijo v pozdrav zahvali.

Se s pesmijo v pozdrav zahvali,
zdaj klobuk pero velikana krasi,
na skalni polici njegov rod živi.

Na skalni polici njegov rod živi,
kot starš na desetine poletov
poleti, proti skalam valovi drve.


7. del

Poleti... proti skalam valovi drve,
v tišino odmevajo besneči valovi,
v sončni predstavi še zadnji obrok
izurjeni ribič... nad plenom drsi.

Izurjeni ribič... nad plenom drsi,
mladi rod poln moči na prvi let,
odplava med oblake med vrstnike,
živžav se z novim dnem prebudi.

Živžav se z novim dnem prebudi,
vreščeči napev med njimi oživi,
se z belim dnem ptic refren spoji.

Se z belim dnem ptic refren spoji,
pospremijo ribiče do obala,
morska mana za izbrane gurmane.


8. del

Morska mana za izbrane gurmane,
pred starši zaposlitev novega dne,
letita in letita... izmenjaje
se za novi rod potita, skrbita,

Se z novi rod potita... skrbita,
mladino pred pripeko ohladita,
napor s skupnimi močmi združita,
s svojim telesom jih varujeta.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)