TVOJ DOTIK...
" pisanje pesmi ob sliki 1.8.07 "

(pesem po kateri je nastal Triolet " Tvoja dlan ")

Tvoja dlan kot zdravilo za moje telo,
prežarči z energijo me skozi kožo,
ogreje, razneži, vzvalovi, vzdrhti,
me v vseh delčkih z ljubeznijo prepojiš.
Mi plašč ljubezni za vedno podariš,
me ogrneš, k sebi priviješ,
zdaj tvoja sem vsa,
vseh bolečin ozdravljena,
z eleksirjem moči stvarstvom obdarjena,
kot boginja ljubljena.

::::::::::::::::::::::::::::::::::

:::::::::::::::::::::::::::::::

STAROST PRIŠLA SI...
(pisanje pesmi ob sliki 13.8.07)

Starost prišla si,
tiho šepetaš mi,
nežni tvoj dotik,
spreminja me vse dni,
sem dete bil,
zdaj osivel,
in ne več tako čil,
a v srcu čutim,
še vedrino, mladost,
ki skozi žarke se povzpenja k nebu,
saj si želi,
da k mavrici poletim,
se z zvezdami veselim,
vseh svetlih dni,
ki pred mano se razprostrejo,
da se sprehajam,
po travniku jesenskih rož,
ki dišijo,
že malo uvelo,
a še vedno v srcu dehtijo,
se vsakega metulja veselijo,
da po ustnici poboža,
ki ji barva rdeča je zbledela,
kot roža,
ki jo ploha dežja je ujela.


::::::::::::::::::::::::::::::



STAROST....
(pisanje pesmi ob sliki 14.8.07)

Starost prišla si,
ne, da bi kaj mi sporočila,
tiho za roko si me prijela,
me s svojim plesom zapeljala,
kot v rosnih letih sva odplesala,
sem upehan se te oprijel,
nič več tako zal,
zdaj betežen in star,
tu sedim,
se po spominih sam sprehajam.


::::::::::::::::::::::::::::::

POTOPIL SEM SE...
(15.8.07)

Potopil sem se vate svet,
zdelan od bremena teže,
ki čedalje bolj globoko reže,
se počutim kot ujet,
saj je umetnost dandanes preživet,
je srce z menoj,
a duša tava pod oblaki,
se v temi globin dušim,
mi z lic ušel je smeh,
humor že davno tega je zamrl,
oči so težke od bridkosti,
so priča vsega kar skeli,
da notranjost ječi,
težek je tu vsak vdih,
me svetlost duše k sebi kliče,
se ne zmenim dosti kaj poreče,
se iz teme je težko povzpeti,
in zamenjati za svetle dni,
ki sonce greje jih z vseh strani,
ko po dežju mavrica nebo objame,
se ji ptice v ples pridružijo,
z otožno pesmijo,
daleč, daleč odmevajo.

:::::::::::::::::::::::::::::



SPUSTILA SE JE NOČ…
(pisanje pesmi ob sliki)

Spustila se je noč,
dnevu vzela moč,
se mesto prebudi v spektaklu luči,
vrvež hitenja na ulicah se umiri,
mesto v novi podobi zadiha,
se po končanem utripu,
na ulicah vrvež hitenja umiri,
toliko poti,
neskončnih poti,
se neznanec jih prestraši,
se popotnik jih v srcu,
znova in znova veseli,
kot le otrok se zna igrače.
Toliko poti,
katero izbrati ?
za korak postati in nadaljevati,
kot novega jutra,
se novih poti veseliti,
se v temni noči ne izgubiti.

:::::::::::::::::::::::::::::::


MAVRICA

Si metulj prozornih kril,
s paleto svilnih barv,
slikarju jemlješ dih,
pred tvojo lepoto očaran poklekne,
se oči mu orosijo,
ko začutijo drget pajčolinastega krilca.

S paleto svilnih barv,
si najlepši stvarstva objem,
te mati zemlja poljubila,
za krilce lahno dotaknila,
da bi tvojo lepoto večno naredila.

Si metulj rajskih krilc,
nadzemeljske lepote,
a tvoja večnost je izgubljena,
zemeljskim bitjem,
z utrinkom spomina podarjena,
dragocena,
smo na hvaležnost pozabili,
da bi ti z objemom vrnili,
se ti za dar,
obrušenega diamanta zahvalili.

::::::::::::::::::::::::::::::::


MORJE...
(21.8.07)

kako dišiš,
zapiram in odpiram oči,
v tvojo veličino stremim,
za vonjem hlastam,
nastežaj vrata odprem,
pljuča razpnem,
stečem bosonoga do skal,
ki nežno jih božaš,
drsiš,
se v penah vse do valov izgubiš.

Ti svoje telo prepustim,
poigraš se kot s travno bilko,
od obale odneseš,
dvigaš in spuščaš,
se potopim,
s prsti mivko na dnu vzvalovim,
se školjka prikaže,
kot otrok se razveselim,
se z izdihanimi mehurčki poigram,
se radostna soncu smehljam,
v vragolijah prevalov srce podivja,
otroško veselje kipi,
da brbotaje piham v gladino.

Z ležanjem na vodi,
utrujenost blažim,
me nežno božanje umiri,
se mi v spomin,
tvoj vonj zapiše,
se v srce zariše,
med nepozabne spomine.

:::::::::::::::::::::::::::::::


MORJE...
(21.8.07)

nad teboj se sklanja jata galebov,
si pogrnjena miza dobrote,
v krikih vreščanja in klepetanja,
proslavljajo obed.
Odrasle ptice poletijo do gnezd,
kjer jih čaka,
v pričakovanju čakajoči naraščaj.

::::::::::::::::::::::::::

PERO
(23.8.07)

Bela golobica,
obstreljena vzletela,
v letu pero izgubila,
da je v luži obležalo,
frfotaje se opotekla,
je na ploščad pločnika,
se v bližnji luži,
omočila grlo,
a ranjeno perut,
je mukoma za seboj vlekla.

::::::::::::::::::::::::::::::


NA TVOJIH KRILIH...

labodka,
se sonce in veter igrata.
Si kaj beležiš,
svoja doživetja ?
Kje vse si bila ?
S teboj delila bi doživetja,
letela mavrici naproti,
se z belimi ovčicami,
na nebu poigrala,
drsela na gladini voda,
kot gliser,
s svojim tovorom,
mladimi labodki,
plesala na parketu sveta,
v jatah,
prekrila nebo.

:::::::::::::::::::::::::::


SLASTNI SAD...
(25.8.07)

Slastni sad,
v barvi ljubezni,
te pokriva tvoj plašč,
skrivnostni plašč,
ki zakriva tvojo sočnost duše,
se brbončice veselijo,
dotika medenih kapljic,
ki jih je sonce,
upajoče grelo in sladilo,
da napoči dan,
ko se sokovi,
v notranjosti pozlatijo,
in željnega obdarijo,
z barvo ljubezni in zdravja.

::::::::::::::::::::::::::::

ANGEL...
(27.8.07)

Angel ob angelu,
vrtnico rumeno proti nebu usmeri,
spečemu angelu,
spokojnost nameni,
se v plesu z vrtnico angel ozaljša,
po omamnemu vonju rumene diši,
angel dehteči,
cvet mladenk,
dehti, zadrhti,
prebujenost odprtega popka.

:::::::::::::::::::::::::