Napisal/a marjetka, v sobota, 30. jun. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Vzpenjam se po stopnicah..
Čutim kako me nekaj tišči v grlu...
Kako nenavaden občutek,
Ki vzbuja strah in nemoč.

Ali je res potrebno vztrajati v svetu,
kjer ni nikogar,
ki bi me resnično poznal?
Ki bi mi prebral v očeh,
kaj čutim?

Pridem v sobo,
kjer sedem na stol.
Odprem knjigo, 
v katero zapisujem svoje pesmi.

Tukaj si...
Objameš me...
Takrat vem da si edini...
Edini, ki me pozna...
Ki me razume...
In mi vdihuje življenje...

Si, čeprav le privid...
Si...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (4)

Objavil/a ajda, v 02-07-2007 14:17, 1. Edini Zanimiva pesem...  muza, ki se skriva v prividu je tista, ki daje vzgon za pisanje in vodi tvoje misli, da rojevas poezijo... ja..obstajajo take muze, ki so ocem skrite..a dusi odkrite...    dobro si napisala!    lp, ajda    Objavil/a marjetka, v 02-07-2007 21:41, 2. edini hvala ajda! to mi veliko pomeni. na papir sem izlila občutke nekega trenutka...parih minut...  lep dan   Objavil/a VILINČEK, v 07-07-2007 19:15, 3. edini Tudi tvoja stran me je vsebinsko potegnila. Tvoja poezija se piše v različnih odtenkih in barvah.   Tudi pesmice v rimah so ti blizu. Le tako nadaljuj...       Objavil/a marjetka, v 14-07-2007 11:42, 4. edini hvala Vilinček...sem vesela takih komentarjev. moja poezija je res zelo raznovrstna..tako kot so raznovrstna moja čustva...  lp, marjetka