Napisal/a marjetka, v sobota, 30. jun. 07 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Vzpenjam se po stopnicah..
Čutim kako me nekaj tišči v grlu...
Kako nenavaden občutek,
Ki vzbuja strah in nemoč.
Ali je res potrebno vztrajati v svetu,
kjer ni nikogar,
ki bi me resnično poznal?
Ki bi mi prebral v očeh,
kaj čutim?
Pridem v sobo,
kjer sedem na stol.
Odprem knjigo,
v katero zapisujem svoje pesmi.
Tukaj si...
Objameš me...
Takrat vem da si edini...
Edini, ki me pozna...
Ki me razume...
In mi vdihuje življenje...
Si, čeprav le privid...
Si...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|