Napisal/a aleya, v torek, 03. jul. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Vode šumijo, srca
pršijo, dih
mi zaide v zamolk.
Čvrste roke dvigujejo hrasti,
nedolžne cvetlice ne nehajo rasti,
noč jih ne ustavi, noben premolk.
Prodorne so steze, razum
pol jeze, krhkost
odeta v molk.
Bolščijo se savane, medle
te omame
ni in ni dovolj.
Mahagoni so maline, magične
črnine odhajajo drugam.
Obsijane so planote, prerezane
gorkote,
zadnji venec oddan.
Marmorna sivina, majestetična
modrina, nič
tako zaman.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|