Napisal/a Deimos, v sreda, 04. jul. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Na postaji stojiš
v novemberski noči.
S kovčkom v rokah
čakaš na vlak.
Na postelji sedim,
obžalujem svoja dejanja.
Jočem za teboj
in v spominu iščem tvojo podobo.
Dež ti spira solze z lica
in grom preglasi bridko hlipanje.
Nobena naravna sila,
pa ne more zakriti bolečine na srcu.
Jedka je bolečina krivde,
ki me zdaj razžira od znotraj.
In kako se neizmerno sovražim,
ker sem se drugi pustil zapeljati.
Nisi prepričana
ali me sovražiš ali še vedno ljubiš.
Ne moreš se odločiti
ali bi se vrnila ali za vedno odšla.
V temi sedim
in tebe čakam.
A vem, da čakam zaman,
ker stopila si na poslednji vlak.
Sediš v kupeju poslednjega vlaka,
z enosmerno karto za na drugo stran.
Nisi sama na tej dolgi poti,
tudi druge duše zlomljenih src so tu.
Zdaj stojim nad tvojim grobom
in nebo joče z menoj.
Na tirih si vzela si življenje,
a tudi jaz kmalu pridem za teboj...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|