| Napisal/a aleya, v petek, 06. jul. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Z rdečo kočijo odpeljali so te stran,
tisto noč,
ko že belil se je dan.
Bil je blisk in bil koles ropot,
ko zapustil si me,
šel odtod.
Kamenci ropotali pod
kolesi so kočije,
pritiskali na prsa,
tako polna bolečine.
Sence so se zbirale,
angelci zapuščali naju dva,
dovolili niso,
da vzamejo oba.
In bila je siva pot
in delal se je sivi dan,
kričala sem roteče,
da zbudila bi se iz sanj.
Nebo je krikom šepetalo,
listje divje poplesovalo,
srce v mukah...
trepetalo.
Draga moja noč,
ne skruni mi sna,
v belem jutru
naj zopet
poljubiva
se
midva.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
