Napisal/a MoonLight, v sobota, 07. jul. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Končuješ me o megla,
dušo spet prazno si zasegla
Oči ledene, vroče zgodbe,
vso radost si presegla
Besen dotik in jok,
izgubljen tavam na okrog.
Stori kri, da teče,
spominov trhlih je oblog.
Čutim se kot tvoja šala,
komedija ki bo zažgala.
Pepel, pepel v rožah,
strahu ne bo pregnala
Negotovost mi leži tam not,
z lažmi vkup me mečeš v kot.
Kradeš svetlobo z nasmehom,
ko ranjen skrit v tvoj omot..
V glavi grize osamljenost,
pogrešljiv kot kaka stara kost.
žariš upanje in tudi ugašaš.
Hrepenim, trzam, hrepenim, norost!
Od bojazni že zaklan,
od tega hrupa že zaspan.
Nočem da zmanjka,
nočem da je vse zaman.
Bolečino bruham med zobmi,
srce bijoče te roti.
Daj utegni me oteti.(objetiobjeti),
tako ponižan, da se vrti.
Z užitkom pijem kačji strup,
ustnice tvoje, pozabljen obup.
pritajeno spet spuščaš temo,
kot duh potiho opazujem svoj olup.
Če je vse le ena zmota,
če sem ti samo napota.
Hreščeče žejen za tvoj dež.
Kričim, kričim, ko izgine grozota.
(s.tabo.in.takozelo.sam.sam.sam.sam.sam)
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|