Napisal/a VILINČEK, v sreda, 11. jul. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko tih dih izriše sliko, snuj le ljube
sladi. Nje cvet bo prerok dotika.
(instrumentali in ostala glasba le podlaga pri ustvarjanju.
Ne gre za priredbe, niti za pisanje besedil na melodijo)
1.
(Kenny G, Mark Knopfler, David Foster - Voices that care)
Kakor da prvič, vedno znova sva tam;
drevo, kjer zapisala svoj sva spomin.
Deblo mogočno, prebujenih skomin;
te ne zbledijo, bil je čas nama dan.
Obsijan je z runom in kakor v balvan,
vklesala sva srci pod nemi bršlin.
Nežno ljubeče... Ne, ni! Ni bil cepin!
Bila je le pesem, dežele iz sanj...
Trenutke brezčasja bi kradla oba,
ko sva v očeh se bleščečih topila.
Druga ob drugem pod tišino neba,
iskric prepolna, dlani sva povila.
Le melodija brez konca... in midva,
hoteče bi žarke v soncu lovila...
2.
Hoteče bi žarke v soncu lovila...
Kot eden v enem sva bila - živela;
kakor dva orla visoko vzletela,
da bi v višavah se skupaj prelila...
Dala ljubezni nebeška sva krila,
ko pod peresi sva čutov dehtela.
Opojni telesi s cvetjem odela,
lep kakor pegaz in jaz tvoja vila.
In utrip prav vsak, hotel je želeti.
Močna vez se je med nama iskrila.
Kot ognja blesk, ki kisik ga zaneti,
hrepeneče oči z vzdihi pojila,
ko sva letela, želela lebdeti...
iskala dotike, se prerodila.
3.
Iskala dotike, se prerodila...
Nemir sva metuljev zbudila na plan.
In se potapljala v tolmun nepoznan,
saj želja v naju močneje je klila.
Z božljaji ustnic telo sva pokrila,
kakor otroka zažarela v nov dan.
Ko se pod prsti dvigoval je vulkan,
kelih najslajših sokov bi izpila.
Reka čistih solz je zarisala pot;
na zatilju bil je začetek iskanj.
Vsa vzhičena, željna... Nikdar več od tod!
Izpod krošenj je bival svet brez vprašanj...
Dve srci kot eno, sva pela brez not,
šepete delila... bil zvok je ubran.
4
(Kitaro - Eternal Spring )
Šepete delila... bil zvok je ubran,
ko sva prepletala jezička v poljub.
Čistino užitka sva pila iz kup,
s kristalno sredico medenih omam.
Eros je dal jadra in dlan vpenjal v dlan,
obesil krmilo na najin kalup.
Skupaj smo jadrali nad morjem obljub,
nalahno, počasi... v vrtinčast orkan.
Silni veter nama je česal lase,
uročena sva zavrtela se vanj.
Glasno je v naju zakričalo srce:
»Lep si! Lepa si!« Utrip zanjo in zanj.
Podobi pod soncem - besedi le dve;
izlila sva čustva pod modro ravan...
5
Izlila sva čustva pod modro ravan...
v očeh vsega stvarstva sem te častila.
In tvoja mi duša vse je vrnila;
z belim cvetjem bil je moj tempelj postlan.
Koža s kožo - premik vsak bil je voljan,
objeta... v žametu sva se medila.
Drsljaji mehkejši, kakor da svila,
se vpletala v najin telesni bi hram.
Orakelj prinesel je sonce v dar.
A midva ne vedela, kaj? Le bila...
V ognjenem vozu bil je najin krmar,
srečna, presrečna sva k njemu molila.
Spoznala ljubezni nesmrtne sva čar,
najčistejšo misel sva posvetila.
6
(Conjure one- Into the escape)
Najčistejšo misel sva posvetila...
in biserna rosa legla je name,
ko ustna se tvoja z mojo ujame...
-----------------------------
Odpiram oči: »Pesem moja mila,
utripaj! Ne bova le ran celila...
Skupaj sva, veš! Tam kjer želja se vname,
večna melodija zate in zame...
V drugačnem jutru sva se prebudila;
jasnina sije iz najinih očes...
Vsaka solza, ki kdaj koli kanila,
je spolzela v tolmun mavričnih čudes.
Ledene plasti hladu je prebila,
v njem je zrcalo kristalnih peres...
Egida! Ščiti naju božja sila...«
7
(Conjure one - Endless dream)
»Egida! Ščiti naju božja sila...
Ali čutiš moč, ki vate se steka?
Želim si biti najčistejša reka,
ko čez bregove se tvoje bom vlila.
Lesketala se bom in te opila,
odkrival boš njene poti... Hevreka!
Vse, kar je v meni od veka do veka,
vse, kar globoko v sebi sem skrila.
Jutro je... Prižgala se je večna luč.
Gledam vate... Ne, nočem pričakovanj!
A dajem ti sebe, dajem ti svoj ključ...
Ustvarjava se čez širni pajčolan...
Ali slišiš te vzdihe nebesnih pljuč?
Blagoslovljena sva. Zagorel bo plam.«
8
»Blagoslovljena sva. Zagorel bo plam.
Zdaj skupaj. Ne iščiva si več poti.
Ni drugih! Ti veš, kdo najini so sli.
Nikoli ne postavljajva se v bran
Eliksir večnega, razlit v svet prostran,
na tiho stekal se v najino je kri.
Mar čutiš, kako iz nedrja buhti?
Ker le ti, na moje prsi si pozvan.
S poljubi tvojimi iz njih brstijo,
čvrsti popki, ko nanje toplo leže
dah... Kot da vedel bi, kaj si želijo.
Lok njih si ulovil v očesne mreže.
In ko na ustnih tvojih zadehtijo
astralno legel name boš brez teže...«
9
»Astralno legel name boš brez teže
in s telesom svojim me pokril, kot val;
da odžejal plamen mojih bi koral,
ko boš drsel čez njih škrlatne reže...
Duhove Pozejdonove dereže,
iz globočin osvobajala bo kal,
ki vzklila je v lepoti čustev. Le gral,
polnjen z njimi, v temine brezen seže.
Izgnan pogum, spet v žile se povrne
in okovi jekla bodo le vezi,
ki zadušile bodo plahost srne.
Ne bom se bala, pustila sem sledi...
Ker vsakič znova misel se utrne:
Ječala bom, srečna, ujeta v strasti!«
10
(Conjure one - Pligrimage)
»Ječala bom, srečna, ujeta v strasti,
ko me krotil in jezdil boš čuteče...
Ne bom se trgala iz tvoje ječe;
v nje prostranstvih se kolo želja vrti.
Elipsa ki v najin jutri se gradi;
krivulja bleska; pot neugasle sveče,
budila v naju bo duhove speče...
z menoj lovil jih v sladke boš pasti.
Cvet blaginje v gluhi bom puščavi;
naj vsaka kaplja moja ti odleže...
In ko z darovi te sokov preplavi,
v vihar te zavrtim, da mi ustreže...
Želim cveteti v mehki mokri travi.
Edini si, le tvoj me val doseže...«
11
»Edini si, le tvoj me val doseže...
V plesu menad, nanj se divje zavihtim.
Čutila bova vse tja do korenin,
ker sojetnika sva božanske ježe.
Takrat naj vajet čvrsto se priveže,
da na tvojem vročem sedlu do višin,
drhtela bom in oplajala z njim,
ko se v globeli moje ves razbreže.
Bregov se mojih silnih spet oprimi;
vdihnila vate vse svoje bom moči.
Kot da se strgal bi oblak v črnini,
ogenj src naj silovito zabobni.
In ko čez čas predava se tišini,
prosila bova, naj znova prihrumi...«
12
(Conjure - One word)
Prosila bova, naj znova prihrumi...
tako dolgo, predolgo sva čakala.
Vso preteklost s solzami sva oprala,
a po licih so polzeli biseri.
Razblinili so strahove - vse skrbi,
ko v naju čista pesem je igrala.
Pred nama je začarana obala;
naj se vizija resničnosti zgodi.
Eir pobožal najine je rane,
iz njih lepota čarov se izleže.
Pod nebom zacvetele so poljane,
razprostirava se čez cvetoče vreže.
In znova, kot da sva izvir fontane,
oratorij v sozvočju se razleže...
13
Oratorij v sozvočju se razleže...
Da zapleševa v akordih zvena strun;
pod prsti božljajev, odeta v baržun...
Nerazdružljiva izpod sončne veže,
ki v siju zarje jutranje poveže
zemljo, nebo in ocean... Zlatih run
meglici... v oazi modrih sva lagun,
ko jadrava v sokovih rajske neže.
Danici svetli na nebesnem svodu,
ki jima odsev v jutru ne zbledi.
In ko poletiva proti zahodu,
ožarjen horizont v naju se blešči.
Najina pot se riše na obodu...
Tja... do tja,kjer ti si jaz in jaz sem ti!
14
(Kenny G - Forever in love - Instrumental )
Tja... do tja,kjer ti si jaz in jaz sem ti...
Ustavim se. Vonj tebe vame veje...
Kar v sebi nosim, čutim vse močneje,
ko goreče hrepenenje se budi.
Iz žerjavice ljubezni vse bolj tli
Dva kresova neugasljive žeje,
vrtiva čez čarobne se aleje,
kjer vklesane v večnost naju so poti.
Krošnje dvignjene visoko... vse do zvezd,
šepetajo pesem milo... v noč in dan.
Tam, na brezpotju v skrivnost zavitih cest,
arija dveh src oblači se v bršljan.
V njej zapisana je najina povest...
Kakor, da prvič, vedno znova sva tam.
15. magistrale
Kakor, da prvič - vedno znova sva tam;
hoteče, bi žarke v soncu lovila;
iskala dotike - se prerodila,
šepete delila... bil zvok je ubran.
Izlila sva čustva pod modro ravan.
Najčistejšo misel sva posvetila:
» Egida! Ščiti naju božja sila!
Blagoslovljena sva, zagorel bo plam!«
»Astralno legel name boš brez teže,
ječala bom, srečna, ujeta v strasti...
Edini si, le tvoj me val doseže!
Prosila sem ga, naj name se spusti...«
Oratorij v sozvočju se razleže...
Tja... do tja, kjer ti si jaz in jaz sem ti!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (7)
|
|