Napisal/a vijolica, v petek, 17. dec. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko v rokah držim še vročo pito mojega življenja, postanem skopuška. Že zdavnaj sem jo ukradla z okenske police kuhinje in zdaj jo bolestno skrivam
pred tistimi, pred onimi, pred vami, po temnih sobanah mojega gradu, kjer diši po kuhanem vinu in cerkvenem lesu. Sumničavo pogledujem za dolgimi prsti, da se ne prikradejo za hrbet, prisluškujem zašepetanim besedam, da ne zahtevajo več od odmerjenega; hranim jo za tistega, ki se bo rodil in bo v sebi že ves jaz.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|