Napisal/a taj*, v sreda, 25. jul. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Peneči se valovi drobijo steklenico, v katero je ujeto življenje.
Veter nosi poslednje razbitine otopelega stekla.
Sonce hladi pekoče vreznine.
Nežen, božansko moder hlad prevzema goreče telo. 

Stebri globoko v dnu in lesene deske.
Brezskrbno hitiva z dotiki.
Slana koža, mokri poljubi oviti v strast.
Drug z drugim se utapljava.
Z luno tiho spregovoriva in izgineva v globino.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 25-07-2007 20:26, 1. svoboda poletja Peneči se valovi drobijo steklenico, v katero je ujeto življenje.   Veter nosi poslednje razbitine otopelega stekla.    uh... carobno ....    ujetost carobnosti v svobodni misli poletja...ki se kako vabi...pusca svoj pecat ..zna pa tudi boleti....    lp, ajda   Objavil/a taj*, v 25-07-2007 20:52, 2. ... ravno čarobnost poletja ja... ki nas prevzema in nas dvigne, pa nas potem spet vrže v tla in tam pusti bolečo sled...     pozdravčk, taj*