Napisal/a taj*, v sreda, 25. jul. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Svetel dan, vrt krasan.
Deklica sred trat leži,
veter boža ji dlani.
Oči zaprte, smeha ni,
deklica sred trat leži.
Samota.

Nikogar tod,
brez ljudi,
prazna je ta pot.
Trgajo srčne se vezi,
ni pogleda v očeh ljudi.
Tihe so noči, po sobi le utrip srca doni.
Samota.

Samota, večni ubijalec sanj.
Predrzna, kakor prazen vrt krasna.
Samota polni sobe moje, tišina,
samota rjove in kriči,
zvok njen zapira mi oči.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a vvooodnarka, v 27-07-2007 22:05, 1. Samota Lepa pesem. Prva in druga kitica sta se mi kar odpeli, čeprav samota ni čas veselja. Prava mera samote in prava mera hitrega hrupnega tempa, lahko uravnotežita in najdeta neko zdravo mero počutja.    Lp vvooodnarka   Objavil/a Manja, v 29-07-2007 12:05, 2. Samota ... ampak ob poeziji nisi nikoli sam ali osamljen.   Objavil/a taj*, v 29-07-2007 18:31, 3. ... hm...saj poezija ti nudi neko mero zadovoljstva, vendar to so besede in tvoja domišljija. za resnično polnost življenja pa to ni dovolj. te pa lahko odvede od resničnega stanja.     pozdrav, taj*