Napisal/a Angie, v nedelja, 31. okt. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Zrem v nebo; polno črnih oblakov se podi po njem.
Zakrivajo sonce in močijo moja lica z dežjem.
Upam in upam, da posijal bi kakšen žarek zlat,

le žarek bi moral skromen nasmeh mi poslat.
Ali pa veter, naj mi prinese srečo v dlani,
da ne bodo več solzne te moje oči.
A ni ne žarka, ne vetra, da razvedrita mi dan,
žalostna sem, a kmalu spoznam...
Tudi, če temni oblaki se nad mano podijo,
nisem sama, imam prijatelje, ki okoli mene živijo.
In takrat nekomu svojo roko podam,
da me vodi po temnih poteh, čez katere sama ne znam.
Takrat se razkrijejo tisti temni oblaki
in tudi zame začno sončni žarki sijati.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)