| Napisal/a ConceptQ, v petek, 03. avg. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Sprašujem tebe.
Izprašujem sebe.
Želim vedeti,
kolikšen je davek, da sonce še zahaja rdeče,
da po beli liliji še kaplja rose steče,
da srce od žalosti se ne opoteče,
da grlo še izbljuva laži preteče.
Izprašujem sebe.
Pogledujem tebe.
Želim vedeti,
zakaj od pet in tja do glave,
krvave smo pojave.
Iz mesa in krvi,
iz vode in kosti.
Pogledujem tebe.
Za možgane nič pametnega ne ostane.
Bedno sranje, ki se še prebije vanje
le okuži umsko zaostalo stanje,
le prikrije moje zmagoslavje.
Gledam v sebe,
sprašujem tebe.
Želim vedeti,
čemu ti sonce barvaš rdeče,
zakaj kapaš kaplje te goreče,
zakaj siliš žalost da še vztraja,
zakaj prepričuješ grlo da laži ne graja?
Zakaj piješ kri, od nog do glave,
zakaj trpinčiš vodo in kosti, meso in kri?
Zakaj tvoje zablodelo stanje?
In kam je šlo moje zmagoslavje?
Sprašujem sebe.
Pozabim, da bilo je vse zaradi tebe.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
