| Napisal/a LORELLIA, v torek, 14. avg. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Neskončnosti preteklega
potujejo
po mojih prašnih cestah,
sadijo spomine,
da iz mene zrastejo mogočna drevesa,
z zelenimi listi
in belimi debli.
Zdi se, da je vselej isto,
a vsaka pot
ima svoj čarobni odtenek.
Zdi se,
da je krogov v moji zbirki
iz včeraj
že premnogo
in da se vsi sklenejo enako,
a to se mi le zdi.
v resnici je veliko metuljev,
in veliko smehljajev
in veliko osvobojenih ptic,
veliko je novih pogledov
in še vedno je veliko
veliko
stvari.
življenje se zdi kratko.
A ima veliko.
In da veliko.
In prav zato,
ga imenujemo življenje.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
