Od Matej
|
Pretehtaj človek, količnike neznank in se prebudi, ne živi več v sanjah zlagani tuji ti obljubi, potenciran znoj globokih čustev ne reši te darov potrebnih žrtev. V mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!
Poklekni pred vesoljno silo in se ponižaj, usta svoja zlobna ta široka utišaj. Skloni glavo in ne glej visoko, spusti svojo razdiralno grešno roko. V mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!
Se smejiš, sprašuješ – jeziš, ukazuješ? Stori to, dokler lahko, dokler ne čuješ trombe glas, zveneč močan doneč; takrat se prebudiš prepozno le vedeč, da v mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl! Komentiraj pesem na forumu. (4 komentarjev)
|