Napisal/a Providence, v sreda, 22. avg. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Táko strašljivo zeleno kapljanje jutra v moje odprte oči.
Kdo razumel bi srce, ko vanj planejo bridki prividi noči!
Steklena podoba karizme svetá, ki razvodeniti se skuša.
Nekje v mojem otrplem telesu neskončno ponižana duša.

Zagrebel si z róko pod tanko povrhnjico vse do najslajših spominov.
Si jih scefral v grenke odtenke solzá in v mrve krvavih rubinov.
Rabljeva nežnost tvojih rok bila je poslednji nestrpen dotik.
Potem samo črna pahljača lovk bolečine in v grlu skrčeni krik.

Je videl rumen lunin krajec strgano senco na beli ploskvi ledu,
zvezdni utrinek v razlitem očesu histerične pege strahu -
pa sem bila samo jaz, razjazena in sama sebi neznana.
Sto načinov imaš - a vzeti nekomu sonce najhujša je rana.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a ajda, v 24-08-2007 07:41, 1. Umor 1 zanimivo, kako znas biti kontrastna v svojih pesmih, morda je to tisti car, ki ga marsikdo ne zna izkoristiti, mu ni dan in v njegovih pesmih se to se kako izraza. Ti pa delas zelo razburkane preskoke...znacajska poteza ali pa poskusanje pisanja na vec nacinov....  iskanje tistega tapravega... kaj vem....    lp, ajda