| Napisal/a Providence, v sreda, 22. avg. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Táko strašljivo zeleno kapljanje jutra v moje odprte oči.
Kdo razumel bi srce, ko vanj planejo bridki prividi noči!
Steklena podoba karizme svetá, ki razvodeniti se skuša.
Nekje v mojem otrplem telesu neskončno ponižana duša.
Zagrebel si z róko pod tanko povrhnjico vse do najslajših spominov.
Si jih scefral v grenke odtenke solzá in v mrve krvavih rubinov.
Rabljeva nežnost tvojih rok bila je poslednji nestrpen dotik.
Potem samo črna pahljača lovk bolečine in v grlu skrčeni krik.
Je videl rumen lunin krajec strgano senco na beli ploskvi ledu,
zvezdni utrinek v razlitem očesu histerične pege strahu -
pa sem bila samo jaz, razjazena in sama sebi neznana.
Sto načinov imaš - a vzeti nekomu sonce najhujša je rana.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
