Napisal/a vvooodnarka, v petek, 24. avg. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Potopil sem se vate svet,
zdelan od bremena teže,
ki čedalje bolj globoko reže,
se počutim kot ujet,
saj je umetnost dandanes preživet,
je srce z menoj,
a duša tava pod oblaki,

se v temi globin dušim,
mi z lic ušel je smeh,
humor že davno tega je zamrl,
oči so težke od bridkosti,
so priča vsega kar skeli,
da notranjost ječi,
težek je tu vsak vdih,
me svetlost duše k sebi kliče,
se ne zmenim dosti kaj poreče,
se iz teme je težko povzpeti,
in zamenjati za svetle dni,
ki sonce greje jih z vseh strani,
ko po dežju mavrica nebo objame,
se ji ptice v ples pridružijo,
z otožno pesmijo,
daleč, daleč odmevajo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)