Napisal/a felicko, v sreda, 05. sep. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(4 glasov) |
|
Ljudje smo bitja,
ki hodimo po poti življenja
polni trnja in ognja.
Povsod sami.
V ljubezni, ko se rodi,
ob bolečini rojevanja
in, ko nas požira tema.
Le včasih se ujamemo
v skupen korak.
Koraki pa težki, v skupni muki,
podajamo si roke, močno,
kričimo, da smo bratje,
zadnji v rodu.
In vse kar imamo,
misli, občutke...
vse to se deli
in nič ni bolj noro,
kot dajati svoje
in jemati tuje.
In potem se zopet osamimo
v bitje v katerem gremo skupaj
k veliki temi.
Držimo se močno, a vendar -
BREZKONČNO SAMI.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (6)
|
|