Napisal/a marjetka, v petek, 07. sep. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
Se spomniš nazaj,
mislim,da ni bil maj,
bil je prijeten avgust,
dobra zabava in ljudje nasmejanih ust.
Nekako sramežljivo sva se spoznala in drug drugemu sva se smejala.
besede so tekle a povedale bolj malo,
ob njih bi veliko ljudi lahko zaspalo.
Minila je ura,
minili sta dve,
a pogled nate je švigal mimogrede.
Kaj se dogaja, a je to res?
On k meni prihaja s povabilom na ples!
Dotaknil se nežno je moje roke,
seveda mu nisem mogla rečt ne.
Je faca,postaven pa kako me vrti,
da komaj sledijo mu moje oči.
Naenkrat zabliska in zagrmi,
vse se ustavi, nikomur nič jasno več ni.
Ne,ni bil povodni mož,
kar brez skrbi,
ker moje ime Urška na srečo tud ni!
le začelo deževati je na vso moč,
tako najin ples se izgubil je v noč.
Vsi premočeni in premraženi domov smo odšli,
da ne bi premočno se prehladili,
tebe pa kot da več ni,
dotiki,smehljaji so se izgubili.
mogoče pa tisti dan bile so le sanje, a pozabila nikoli ne bom nanje.
Ker sanje res lahko se zgodijo,
zato do takrat moj dragi: ADIJO!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (6)
|
|