Napisal/a vvooodnarka, v ponedeljek, 17. sep. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Se človek slep po ulici sprehaja,
zorni kot čuti njegovo dihanje,
ki z ritmom civilizacije
teče maratonski tek večnega tekanja,
zapade v trans vsakdanjika,
ki za roko povleče,
vsakega, ki zjutraj odpre oči.

Je možno preslepiti drveči vlak,
da upočasni korak ???
Povoženi heroji in herojke pod kolesom časa,
ujetniki sodobne izgubljenosti,
ko drug drugega ne vidijo in ne slišijo,
še krik, se ne ujame v golu šopirjenca,
se nežna duša zdrobi
kot je žoga zdrobila ogledalo
ki nezavarovano in nepritrjeno lebdi,
se nežna duša utopi,
v poplavi terjatev,
s plašnicami deloholičnosti
drvi kot podivjan bik,
ki mu grozi krvavi rabelj,
življenju zre v votle oči,
a tam se skriva pohlep, sarkazem,
ledene prikazni stražijo,
zadnji par zaljubljencev.

Kdo komu pamet s pravljicami soli ?
Ko pravico izderejo kot zdrav zob,
krvavitev srca,
se težko ali nikoli ne ustavi,
podžiga trmoglave,
ki prenehajo v telesu dihati,
jim srce še bije,
a duša je posušena lupina agruma,
v sahari empatija doživlja bolečino.

Odprt svet,
za poslušne, ubogljive robote,
brez lastne sreče,
ker drveči vlak ne pozna sentimentalnost,
samo rožljanje cekinov
v skrinjah kralja.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)