Napisal/a maja04, v torek, 18. sep. 07

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Ples spogledljivih pogledov prekine dvom.
Zareže kot bodalo po beli svili,
jo umaže s črno krvjo.

Zakaj mu dovoliš, da me potegne iz tvojega objema?
V mislih se odtujim,
krik! in se v mukah zvijem.

Me pri živem telesu iz notranjosti grize,
počutim se prazno,
nehaj! preden izginem.

Zbežim med črno trnje, se vanj prepletam
kot bel metulj, ki je zašel s poti.
Mi trže krila.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 18-09-2007 21:33, 1. Strgana krila Ples spogledljivih pogledov prekine dvom.  Zareže kot bodalo po beli svili,  jo umaže s črno krvjo.    Me pri živem telesu iz notranjosti grize,  počutim se prazno,  nehaj! preden izginem.      Ja, ti dve kitici sta tisto, kar si zelela preliti na papir tako kot trganje, ki bi ga naj bralec obcutil, ko prebira pesem..dve kitici sta nekako vrinjenki in ne korakata v sozvocju s tema dvema.... kot da bi ti zmanjkalo zagona, veter se je umiril...spet zapihal in spet umiril..in to se se kako odraza v pesmi....    in ti dve kitici sta "prevagali", da bom rekla, vsec mi je, se najbolj prva kitica...   Objavil/a Providence, v 18-09-2007 22:47, 2. STRGANA KRILA Res zanimivo - meni je pa prva kitica ravno najmanj všeč!   Zmagovalna pa je zame vsekakor tretja. Tudi prispodoba s prepletanjem metulja in trnja mi je všeč.  P.