Napisal/a Kingcrimson, v četrtek, 20. sep. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(3 glasov) |
|
Ko človek v meni spregovori,
poskušam, res poskušam
ti prisluhniti,
a kaj, ko v meni vre,
krop srca lupine
mi počasi žre.
Že davno od zdaj
in ne šele tedaj
bi moral ti reči,
da le ti
z drhtečo se konico
rjavega lasu
lahko prebarvaš moje lice
v škrlatno mavrico.
A kaj, ko že tedaj
in ne šele zdaj,
izgubljene v prahu
tvojih sap,
vse besede izrečene
so zdrvele mimo naju
kakor slap.
Še predzadnje si
pogledava v oči,
saj veva,
besed,
ki zadnje bi zaprle
razpoke najinih srca,
tako več ni.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|