Napisal/a jinx, v petek, 21. sep. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Porumenelo listje počasi pada z vej, veter vsakega posebej ponese na mrzla tla. Mrak se že spušča z neba, že čutim kako mi sivina objema srce. In že so se nam prižgale srebrne zvezde na proti neskončnosti odprtem delu
sveta. Mokra zemlja se mi prijema na stopala.
Stopim proti nemirni reki.
Uležem se v strugo. Mehki valovi me oblijejo z ledeno vodo. V hipu se dvignem in zajamem zrak jesenske noči. Slečem se s premočene obleke, in jo pustim reki, da se igra z njo. Z las mi kaplja po prsih, mrazi me. Oblečena v temo se odpravim po reki navzdol... Nog ne čutim več, bolečina mi prebada bledo telo. Gladina mi sega do pasu...v glavi slišim glasbo, ki plove med tokom misli...poberi me s tal, poberi me ker se sam ne morem...sama sem padla, vendar pobrati se ne morem več, poberi me še pred nočjo, drugače bo prepozno, samo roko mi podaj...misli zadušene z mislimi. Za vse je že prepozno, noč je požrla upanje....zakaj se slepim...upanje je odšlo z nočjo!
Hropeč vdih...življenje se zavrti v sekundi...izdih.
Reka objame golo truplo in ga vzame k sebi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|