Napisal/a jinx, v petek, 21. sep. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Mesečev sij pada name, svetlikajoči žarki se nežno odbijajo od moje kože, lasje mi vihrajo v močnem vetru. Brez ciljno se sprehajam po gozdu...hoja me neznansko utruja, pot mi kaplja s čela na tla.
Bosa stopam po propadajočem vejevju; lomljenje vejic vsake toliko preseka tišino noči. Temni oblaki se zgrinjajo nad lesom, mogočna drevesa se veselijo dežja; kapelj ki jih bodo oprala. Pospešim korak, mrzel veter se mi je ujel v lase in v lahno belo krilce zamazano s krvjo; mojo krvjo. Začnem teči, bežim...bežim sama pred sabo. V čist temi noči tečem med drevesi, čutim jih, čutim kako dihajo. Zgrudim se na tla, ne morem več, niti koraka ne. Napnem zadnje moči, da bi se pobrala, a ne gre. Nikamor ne morem. Jočem, čisto potiho, ne morem naglas. Z blatnimi rokami si brišem solze.
Dež opere drevje, moje roke in obleko. A jaz se še vedno jočem.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|