Napisal/a marina45, v ponedeljek, 20. dec. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Na mostu stojim , in jo opazujem, to reko, široko, ponekod globoko, kako vijuga in dere in vse bregove opere… Naj zaplavam v njene tokove,
po dolžini ali širini, da v njej najdem svoje sledove… Saj ona je kot življenje, nemirna, deroča, včasih cvetoča, potem zopet vsa tiha in mirna, kot, da želi, da jo pustimo, da tiho odide mimo…. Želim si, da bi bila kot ona, tako velika in mogočna, da bi drla preko vseh ovir in da nebi nekje obstala ali celo zbežala…..
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|