| Napisal/a LORELLIA, v torek, 02. okt. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Hodiš.
Mimo belih hiš in svinčenih streh
in skozi park, kjer si ves sklonjen
in leden pozabil svoj nedolžni smeh.
Ne veš če je zadnjič.
Ne veš kdaj bo zadnjič.
Upaš da je blizu dan praznine
a je daleč,
ker se bojiš ostati prazen.
Upaš, da je blizu dan samote,
a je daleč,
ker še veš kako je bedno biti sam.
In hodiš.
Kar imaš je premalo, da ne bi čutil brezna niča,
in bolje,
kot da ne bi čutil ničesar.
In blodiš.
Še vedno se ti zdi lažje sanjati o lepem
in živeti s povprečnim
kot sanjati o lepem
in živeti kar tako.
Čeprav to ni tvoj smisel.
Soočanje postaja blizu
in veš,
da je neizbežno.
Kot življenje.
Potem kar naenkrat ostanejo zidovi,
in ker nisi ravno ptica
in ker nisi ravno rožnati odtenek
in ker nisi ravno tista srečna zvezda
ti uspe,
da ostaneš prislonjen ob stene
in stisnjen pod dlan
in majhen
in ničen
in kozmično mikroskopen,
in zadeto besen
in nikogaršnji...
In hodiš.
In veš,
da je neizbežen tvoj dan.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4) 
|
|
