Pismo mami | Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

Objavil/a ajda, v 04-10-2007 09:21,

1. Pismo mami

Nisi povedala temu dekletu,
ki je zgubljeno padlo med ljudi
kot mrtvo seme v razo polja,
da je to stoodstotni pekel
vseh peklov vesolja.

Ja, kar pretresljiva pripoved...
koliko je pa v zivljenju tistega, kar bi radi povedali nekomu, a mu zal ne moremo, morda mu povemo, ko je nekje tam...z nami...le v mislih...
in morda misel, da nikoli ne smemo reci, ja, saj bom, morda jutri, pojutrisnjem..a kaj ko jutra morda ni vec...no, to je le moje razmisljanje, ki se je rodilo ob tej pesmi, ko bi rada se povedala a mu ne morem....

lp, ajda

Objavil/a isoncek, v 16-03-2008 16:52,

2. pismo mami

šele zdaj našla tole.
redko jooka, ko berem kakšno pesem.
Kočijaž

Objavil/a isoncek, v 16-03-2008 16:53,

3. pismo mami

sorry za sl. napako...seveda bi miralo pisati - jokam

Objavil/a Sinatra, v 16-03-2008 18:16,

4. Patologija

Ja ok res je fredi in tak samo zmoti me veeeliko stvari;
neka čudna melahnolija, preveč ponavljanja ene in iste "scene", patos, ki prehaja v mukotrpno "pato-logijo"...
Malo mi vse skupaj deluje v smeri: joj kako grozno je življenje brez mamice... Kar je res, ampak je to dejstvo, ki ga je potrebno sprejeti. Nekako.
Sam koncept pesmi se mi zdi preveč postavljen v (zgolj) subjektiven pogled in koncertiranje na lastno žalost in morbidnost.
Taka pesem je super za katarzo pisočega ampak mukotrpna za beročega. Zato mogoče ni najbolj "dvosmerna", ker le tvojo bolečino; aspekt nje preveč enostransko zastaviš.
Nekako tako. Malo me boli ampak ne preveč.

-brez vidnih brazgotin
S

Objavil/a Providence, v 17-03-2008 01:50,

5. mama, njega sem ljubila ;)

Tako nekako so včasih peli Ptujskih pet, ne? No, tole izven konteksta, le asociacija.
Kakor obračaš, mama je in bo svetnica. Lahko je še tako grozna in slaba in ne vem kaj, v otroških očeh je (dolgo ali za večno) svetnica. Saj ne da bi v tem primeru šlo za slabo mater, bognedaj. Ampak ... poznam primere in verjetno jih tudi ti in vsak.
Je pa tole 'pismo mami' v resnici, kar seveda bije iz vseh vrstic, pismo sami sebi. Izpoved same sebe. (Tako da si s tistim 'življenje brez mamice' žal tokrat zgrešil bistvo.) Če pogledamo tole s tvojega stališča, torej "subjektiven pogled in koncertiranje na lastno žalost in morbidnost", potem moramo na novo ovrednotiti vsaj polovico izpovedne poezije, ki je kot taka vendarle enakopravna 'članica' ostalih vej poezije.
Navsezadnje je pesem z mojega stališča 'vredna' tudi toliko, kolikor jo lahko kdo vzame za svojo, jo začuti, se z njo poistoveti oz. se v njej najde. Žal je kar precej duš, ki so dostikrat bolj ali manj samomorilsko razpoložene. Zame to nikoli ni bilo morbidno. Morbidno je zame rad imeti smrt. Morbidno je zame imeti v avtu obesek z mrtvaško glavo ali obesek okostnjak. Ampak to je le moja interpretacija tega pojma.
Nočem razburkati duhov tukajle, priznam pa, da samomorilcev nikoli nisem in jih ne obsojam. Veš, kaj je najhujša samota na svetu? To. Samomor.
Kakorkoli že, ta pesem ne 'propagira' samomora (imam pa eno tako v svojem zvezku, hehe). Je le krik na pomoč. Subjektiven, izpoveden in seveda za pišočo vsaj delno katarzičen. In dvosmeren za vse tiste, ki so kdajkoli občutili tako bolečino, tak nesmisel in tako absurdnost življenja, kot sem jo občutila sama, ko sem to zapisala. Ali pa za vse tiste, zmožne empatije.
Vesela sem zate, če tega nikdar nisi tako intenzivno občutil. Je pa tvoj komentar skoraj v stilu 'kick me when I'm down'. No ja, minilo je že pred leti, tako da ... Malo me boli, a ne preveč.
P.