Napisal/a LORELLIA, v sreda, 03. okt. 07 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Ko bi vsaj lahko
ujela tiste svetlikajoče besede
podtaknjene v misli,
ki zacvetijo z močjo
in s čudovitim zavedanjem
o vsemogočnem.
Kajti tako je lepo,
ko imaš svet na dlani,
stisnjen v prekipajoče srce,
ko imaš trenutek na dlani
in ko si dovolj trmoglav
da premagaš večno črni dvom
sikajoč pod posteljo noči.
Smernice letijo.
In letijo življenja mojega življenja
mimo visokih hiš
in mimo trpečih src;
tako da včasih ostane samo moj begajoči pogled,
sam,
samcat,
osamljen
in trepetajoč,
kot bi bila še vedno otrok,
ki ga učijo rasti.
Ostajaš edino ti
jaz pa nočem, da bi bil ti vse kar ostaja,
jaz hočem,
da ostanejo oblaki
in sonca
in sanje pod kapljicami
in sreče nad svetovi.
Hočem da ostajam jaz,
tista,
ki so jo izgubili
in ki se je našla
daleč od divjine,
daleč od doma,
daleč od srca.
In samo v sebi.
Ko pozabim
da imam vero,
tako srhljivo izgine vse,
tako srhljivo ostajaš ti.
Nočem te ljubiti
brez da bi te znala ljubiti,
brez želje,
da bi se znala vrniti.
Le tisto malo
kar je zate največje
in zame neskončno
mi daj.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|