| Napisal/a LORELLIA, v nedelja, 07. okt. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Dovolili so mi iti
in jaz sem šla,
hitro in navdušujoče,
kot da bo zmanjkalo jutrišnjega dne,
kot da je ta svetlost
vse kar obstaja.
Šla sem za sanjami
in pred njimi,
šla sem z roko v roki
z nočjo
in z jutrom
in z oblaki.
Šla sem z njimi,
z mnogimi,
a z nikomer.
Šla sem, da bi našla ljubezen,
šla v stilu, ljubite me prosim,
seveda,
sem se vračala sama,
zlomljena,
prazna.
Zdaj sem kot tajfun,
ki se vrtinči v svojih krogih,
sem kot poslednja stotinka upanja,
kot zadnja sekunda vere,
da brez hitenja,
da brez ihtenja,
končno,
poljubim nebo.
Ni mi do vzdihljajev,
a prihajajo.
Ni mi do oblakov in ne do kril,
pa rastejo.
Nočem angelov,
hočem jih pozabiti,
nočem jim verjeti,
a se prikažejo,
vsako jutro
in vsak večer
v nekih očeh.
Jaz pa sem utrujena od iskanja,
žalostna od premnogih žalosti,
sklonjena od številnih bitk,
ranjena, od tolikih puščic,
ki so priletele,
bile Eros,
ostale Tanatos,
mrtva sem pod čutili,
prazna pod poljem zvezd
in naveličana iskati
poti
nazaj.
Ne vem zakaj si torej TI,
ko pa nočem,
da bi bil,
še enkrat Ljubezen
še enkrat Smrt.
Preveč sem
strahopetec,
preveč sem
bojazljivec,
preveč,
a premalo,
ko sem s teboj.
Ker imaš
nekaj
in vse,
in tako,
postanem brezskrbnost,
postanem brez včerajšnjih poti,
brez včerajšnjih solz,
in brez jutrišnjih strahov,
ostajam le mavrica
v nekih očeh.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
, a vendar petica, saj si pletla pesem tekoče kot venec, in tudi prav tako bodeče vmes, da zna pičiti v srce, da se lahko vsak, kdor nesrečno ljubi (ali je ljubil), v njej prepozna, nanizala zanimive prispodobe in spregovorila tako iskreno, preprosto in vendar večplastno, da me je pesem čisto prevzela. (In malo me spominja na mojo Pred jutrom, tako da sem gotovo subjektivna, vendar menim, da bi si pesem zaslužila naslovnico 
). 
