| Napisal/a Mravljica, v nedelja, 07. okt. 07 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
Prepričana sem, da še zmeraj tli -
prav takšna kot nekoč.
Vztrajna, neobrzdana, globoka kot vesolje,
čista in lahkotna.
Kot reka v svoji strugi.
Ali kot tvoje oči, ki jim ne vidim dna,
čeprav se utapljam v vrtincu barv.
A vem, da obstaja.
Morda za njeno samovoljnost res ni dovolj prostora,
je pa kljub temu tako majhna in neznatna,
da jo zmoreva občutiti samo midva.
Če samo pomislim, zakaj se še vedno vračaš,
ko veš, da se ne morem veseliti vseh tistih reči,
ki veselijo in osrečujejo tebe.
Kajti sanjava dva različna svetova -
vsak svoj pravljični kotiček brezčasne idile,
vsak svojo pesem.
In naj sta najini melodiji še tako neskladni...
Je sploh pomembno?
Prava ljubezen ni še nikoli potrebovala sozvočja
in tudi jaz te ne potrebujem zato, ker bi bil popoln.
Niti nočem, da bi bil.
Ker se srečujeva samo zaradi najinih nepopolnih vzgibov,
da bi končno postala eno.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
Ocena za izvedbo... 
